Čustvena zrelost je proces, ki se odvija že od našega rojstva. Čeprav literatura (Razvojna Psihologija, Marjanovič Umek, 2009) navaja, da lahko posameznik doseže čustveno zrelost že v obdobju adolescence, je takih zelo malo. Večinoma ljudje čustveno odraščamo še v pozni odraslosti, nekateri pa tega stanja ne dosežejo niti do svoje smrti.

Življenje nas neprestano uči in vzpodbuja, da se razvijamo tako kot Zavest pa tudi kot osebnost. Daje nam takšne in drugačne preizkušnje, ki so v bistvu priložnosti za rast, v kolikor se jih odločimo tako pogledati in prepoznati, kaj nam sporočajo o nas samih. Proces rasti skozi življenje se dogaja do neke mere spontano, lahko ga pa vzpodbujamo z delom na sebi in preseganjem osebnih omejitev, predvsem pa prek vračanja v stik s samim seboj.

 

Največ težav na področju procesiranja čustev

Pri svojem terapevtskem delu opažam, da ima veliko ljudi največ težav prav na področju procesiranja in sprejemanja svojih čustev, saj nas skozi otroštvo pogosto niso opremili za to področje. Kar ljudje ponavadi s čustvi počnemo, je potiskanje v nezavedno, bežanje pred njimi, skrivanje za »smejočimi obrazi« in podobno, kar pa jim direktno onemogoča, da bi lahko čustveno odrasli. Družba, v kateri živimo, časti um in ga razvija (že od osnovnošolskih let naprej), zanemarja pa čustva. Ko oseba živi na tak način, se iz mojih izkušenj, to prej kot slej pokaže kot veliko neravnovesje, pogosto tudi nezadovoljstvo – tako s seboj kot svojim življenjem nasploh). Ne glede na umske sposobnosti in dosežke v življenju, lahko posameznik glede čustvene zrelosti ostaja na nivoju otroka, ki nikoli ni predelal svojih čustvenih blokad, in to prinaša v odnose z drugimi. Naša čustvena zrelost/nezrelost se tako najbolj odraža v stiku s soljudmi.

Čustveno zrela oseba je odrasla do mere, da se ne igra več otroških igric žrtve ali nadmoči, iskanja ljubezni in potrditev zunaj sebe, skrivanja za različnimi vlogami in statusi, ki se iskreno in pristno izraža, živi sebe in svoje potenciale, zaupa vase in v svojo resnico ter spoštuje druge enako kot sebe. Šele takrat je prav zares sposobna pristnega odnosa tudi z drugimi.

Če se ne soočimo in predelamo svojih čustev v nas ustvarimo blokade in slepe pege, ki delujejo kot stare rane, na katere je zelo lahko priliti ogenj in hitro je v hiši požar. Življenje nam daje veliko podobnih izkušenj, da bi se skozi njih lahko čustva izrazila in transformirala, vendar brez poglobljenega dela na sebi oseba velikokrat še naprej ostaja v starih načinih dela s čustvi, kar prinaša začarane kroge namesto napredka.

 

Lastnosti, ki kažejo na čustveno zrelost osebe

Pri čustvenem odraščanju in soočanju s seboj nam tako lahko pomagajo različne terapije in tehnike ali kar življenje samo, v kolikor se odločimo vanj zares poglobiti. Četudi verjamem, da je definicija čustveno zrele osebe do neke mere subjektivna stvar, zame čustveno zrel posameznik:

1. Prevzema odgovornost za svoje življenje in svoja čustva
Ne išče krivca za svoje neuspehe in težave zunaj sebe. Se zaveda, da je sam odgovoren za to, kako stvari vidi in kakšna čustva ima ob tem. Da čustva prihajajo iz njega (zunaj so le sprožilci) in ima tako nad njimi vpliv. Ni žrtev življenja in drugih, temveč kreator.

2. Se sooča z življenjem, takim kot je
Ne potrebuje rožnatih očal za beg pred »ne lepimi« stvarmi, niti opojnih substanc. Raje iskreno pogleda, kaj se v življenju gre in v kaj vlaga, kaj ga izpolnuje in kaj ne, saj se obenem zaveda, da ima moč spremeniti vse, kar si zares želi.

3. Se pristno izraža (kaže svoj pravi obraz) ne glede na okolje
Premore toliko zaupanja vase, da ne potrebuje menjevati obrazov in loviti sprejemanja drugih, ker v sebi več ne nosi rane nesprejemanja, temveč polnost stika in suverenost, iz katere lahko kadarkoli izhaja.

4. Sprejema samega sebe (z vso paleto čustev)
Ne teži le k prijetnim občutkom in beži od neprijetnih, lahko v polnosti živi in se sprejema, tudi ko je jezen, žalosten, osramočen, nemočen, radosten itd. S sprejemanjem čustev ima moč nad njimi, namesto, da bi imela čustva moč nad njim, zato jih zna izražati primerno situaciji.

5. Stoji za svojimi odločitvami, a ni zabetoniran vanje
Lahko odločno zagovarja svojo resnico, a je obenem odprt na resnico drugih in jo sprejema tudi, ko se z njo ne strinja.

6. Je fleksibilen glede sprememb (prožen)
Ker zaupa vase, se mu ne sesuje svet, ko stvari ne gredo po predvidenih planih. Ker ima sebe, se vedno lahko nasloni nase in situacijo na novo ovrednoti. Namesto drame, išče rešitve.

7. Se zaveda svojih pomanjkljivosti in jih priznava brez sramu
Zato se mu ni treba skrivati ali delati da je nekaj, nekaj kar ni. Zaveda se, da ne potrebuje biti popoln, da bi bil dovolj dober. Ni mu težko prositi za pomoč in ob tem ohraniti dostojanstvo.

8. Zna postaviti mejo in poskrbeti zase
In to brez slabe vesti, saj se zaveda, da je ljubezen do sebe enako pomembna kot ljubezen do drugega.

9. Druge ljudi zaznava enakovredno
Kot se zaveda svojega potenciala, se zaveda tudi potenciala drugih ljudi, zato jih tudi enako spoštuje. Nima potrebe po nadmoči, ker sebe ne definira s tlačenjem drugega.

10. Se zmore čustveno odpreti drugi osebi, je sočuten, a obenem ne izgubi sebe
V drugih ne zaznava grožnje, zato je sposoben intimne odprtosti, ranljivosti in empatije, vendar se ob tem še vedno zaveda, kaj je njegovo in kaj ni, nad čim ima vpliv in nad čim ne. Ne glede na bližino, ohrani stik s sabo.

11. V komunikaciji išče razumevanje, ne svoj prav
Ne igra igre kdo bo zmagal oz. kdo bo imel boljši argument, temveč se zaveda, da izgubita oba, v kolikor komunikacija ne prinese razumevanja in poglobitve stika.

12. Rešuje konflikte (ne pometa jih pod preprogo)
Nesoglasja doživlja kot priložnost za rast obeh, zato mu je v interesu, da se razrešijo in v to vlaga svojo energijo in čas.

13. Vlaga vase in v svoj osebni razvoj
Ne čaka na čudež ali ne pričakuje, da se bodo drugi spremenili, da bo njemu lažje.

14. Ima pozitiven odnos do sebe in drugih, a ni naiven
Sposoben je pogledati resnici v oči in iz nje delovati. Lahko vidi »vse barve mavrice« in se odloči, v katere vstopa in katere ne.

15. Ne išče potrditve od zunaj, da bi krepila njegovo samozavest, ker jo že ima
Četudi se sam lahko jača skozi svoje dosežke, jih doživlja kot osebne zmage. Ne potrebuje drugih, da mu pritrjujejo, in ne išče njihovega odobravanja.

 

Čustveno ni mogoče odrasti brez, da »pozdravimo« svoje otroške rane, ki ponavadi potrebujejo le sprejemanje in ljubezen. Brez stika s čustvi (torej če smo v stiku več ali manj le z umom) tudi ne more biti občutka živosti in izpolnjenosti – um namreč tega ne zmore!

Če ste se našli v branju tega članka vam toplo priporočam še branje:  Imate radi sebe? Kako pa? in Ko si pri 35-ih utrujen od neživljenja.

Več o meni in mojemu delu si preberite tukaj.

#zazivisebe

*Članek je bil objavljen v reviji Karma+ (februar 2019)