Mnogokrat sem slišala in slišim stavke v smislu: »samo sebe moraš imeti rad, pa bo vse ok«, »premalo se imaš rad/rada..« itd., vendar mi taki stavki nikoli niso pravzares nič povedali. V preteklosti je bil to zame samo kup abstraktnih besed s katerimi nisem vedela kaj narediti, saj imeti rad sebe zajema tudi strategije, katerih nisem poznala in globje zavedanje sebe, ki mi je bilo takrat žal tuje.

Če bi vedela, kako imeti rada sebe in ne imela negativnih vzorcev, bi to že počela, a ne? Skozi več letni osebni proces rasti ljubezni do sebe, tako sedaj delim, kaj zame to pomeni in kako se jo da živeti.

Ljubezen do sebe je gotovo zelo širok pojem in seveda ima v njem lahko vsak svoje izkušnje in poglede.
Pomemben element zame v njej je lastna vrednost– dati vrednost svojim občutkom, željam, potrebam svojega telesa. Da bi si lahko dali vrednost, pa je prvi korak poznavanje sebe, ki pa se lahko zgodi samo, ko si zase vzamemo čas. Vrednost dam sebi, ko na seznam vseh opravil uvrstim tudi sebe, pa ne na zadnje mesto, na pomembno mesto. Ko se odločim, da vsak dan naredim nekaj, ob čemer zapoje moje srce (pa četudi je to branje knjig, sprehod, ples, peka piškotov ali karkoli drugega že). Ko se umirim do te mere, da lahko začutim, kaj si sploh želim v danem trenutku in ali je to kar počnem v skladu z mojo notranjostjo tisti hip ali že dolgo hodim proti sebi. Hoja proti sebi vedno rojeva notranjo frustracijo (četudi je morda ne zaznamo takoj, se ta nabira in poči kdaj drugič), medtem ko slediti sebi povečuje notranjo radost.

»Kaj si pravzares želim sedaj, je res v skladu z mano to kar trenutno počnem, kaj bi me sedaj res notranje napolnilo?« so vprašanja, s katerimi lahko začnete uriti notranjo pozornost.

Lastna vrednost zahteva zatem nekoliko poguma, da potem tistemu, kar začutim, dam veljavo in negujem ter prevedem v prakso, vendar smo mi edini, ki lahko to naredimo..morda je to dovolj dobra motivacija. In brez skrbi- slediti temu kar si želimo ne pomeni, da bomo dan za dnem ležali na kavču ali pa tedne prespali..prej kot slej, se ta potreba napolni in zaživi v nas nekaj drugega, kar si želi uresničitev (če ste najprej pomislili na to, morda samo kaže, da ste že resnično preutrujeni 🙂 ).

Ljubezen do sebe sama zaznavam tudi skozi sprejemanje sebe– ko sočutno objamem karkoli v meni že zaživi in se zavedam, da mi ni potrebno biti nič več kot to, kar že sem. Ko lahko sprejmem, kar še ne znam, ko opuščam ideje o tem, kar bi morala biti in sem namesto tega raje pozorna na to, kaj  so moji potenciali. Katerikoli del mene, pa naj bo to ego, neprijetna čustva, nezadovoljstvo ali karkoli že, je samo odraz moje takratne notranje dinamike in mi samo sporoča, da ne delujem v skladu s sabo. Takoj, ko se začnem proti temu boriti, pa padem v igro samoobsojanja, ki ponavadi rojeva samo še več frustracije. Naučeni smo, kakšni bi morali biti, naučeni kakšni da smo ali nismo..vse so samo ideje uma,vzorci,  ki pravzares pogosto ne povedo nič o tem, kar pravzares smo- kot Zavest, kot duša. Sočutje do sebe je sprejemanje sebe v vsej nepopolnosti, iz vse ljubezni. Če si ga želite prenašati več v svoje življenje, se preprosto objemite v trenutkih, ko bi se drugače tepli, v smislu: » nisem popolen/popolna in vendar sem ok«. Ko z sočutjem objamem svoj »pogosto negativni um« se ta transformira in umiri, saj večinoma potrebuje točno to- ljubezen. Že od malih nog.

Samospoštovanje je naslednja kvaliteta, katera je zame nujno potrebna za ljubezen do sebe. Spoštovanje do sebe razumem kot skupek zgornjih dveh, torej prepoznavanja, dajanje vrednosti sebi kot tudi sprejemanja, obenem pa še jasnega izražanja svojih meja in integritete. Človek, ki ima samospoštovanje stoji za svojo resnico, katero v dani situaciji začuti/doživlja. Nihče nam ne more reči, kaj je pravzares resnica- sploh pa ne, kaj je res za nas, saj tega ne more vedeti. Vsak izmed nas dojema svet skozi svoje zaznavanje, zato lahko druge samo poskušamo razumeti, ne moremo pa točno vedeti, kako se počutijo, kot drugi za nas ne. Če se tako ne izražamo (smo tiho, ne povemo kaj čutimo ali mislimo, ne povemo, da nam nekaj ni v redu) ne spoštujemo svoje realnosti, ki pa je že v osnovi čisto enakovredna realnosti vsakega drugega. Samospoštovanje zajema moč, moč, ki pride iz sprejemanja sebe. Ko čutim kdo sem, ko vem kaj mi ni ok, ko sprejmem, da nisem popolna, potem lahko stojim za tem, kar se v meni porodi in postavim jasne meje za vse tisto, kar temu nasprotuje. Resnica je vedno relativna in iz prakse opažam, da za »resnico« pogostvo obvelja tisto, kar izrazi nekdo iz  notranje moči in čisto nič drugega. Dokler nismo v stanju Buddhe, je vse relativno in gre samo zato, kdo svojo resnico uveljavlja in kdo ne. In zakaj je ne bi vi? Nihče vam ne more oporekati v tem kaj čutite ali kaj si želite.

Četudi našteta kot zadnja, morda še najpomebnejša- iskrenost do sebe kot element ljubezni do sebe. Iskrenost iz ljubezni do sebe zame pomeni predvsem, da se v življenju kdaj ustavim in vprašam: »ali mi je res v redu živeti tako, kot živim?« Četudi verjamemo v reinkaranacijo in se bomo še rojevali, zakaj bi živeli sva življenja enako? Zakaj ne iti naprej in spremeniti področja svojega življenja tako, da bomo izpolnjeno živeli že v tem? Kajti samo od sebe se to ne bo spremenilo- zahtevalo bo našo angažiranost, pogum in vztrajnost. Začne pa se seveda z iskrenostjo in prevzemanjem odgovornosti zase. Ne glede na to, kaj se nam že dogaja v življenju, kakšni so naši partnerji, otroci, šef, starši itd..na drugi strani odnosa smo vedno mi in odgovornost za naše življenje ne more biti njihova, temveč naša (in obratno- tudi oni so odgovorni za svoja življenja, ne glede na to ali se tega zavedajo ali ne, niste vi). Brez, da jasno vidim kje sem in kaj mi ni ok, ne morem niti začeti poti ljubezni do sebe in iz lastne prakse vidim, da je tudi iskrenost do sebe proces. Več kot zmorem spremeniti ali sprejeti, več si lahko priznam. Nikamor se nam ne mudi in nič nismo zamudili..sploh ne v primerjavi z vsemi življenji, ki nas še čakajo. 😉  Besedna zveza » prevzemanje odgovornosti« ponavadi vzbuja strah, tudi odpor, vendar v bistvu osvobaja. Lahko jo urite tako, da v realne situacije v življenju vnašate zavedanje: »to so moji občutki, moje dojemanje, ki so odraz mojih notranjih potreb. Kaj lahko naredim, da sama ne bom več reagirala enako, kako deaktivirati gumbe, da ne bom skakala v zrak ob tem, ko bo kdo pritisnil nanje, namesto krivljenja drugih.« S tem, ko krivimo druge, jim v bistvu dajemo lastno moč- moč, ki bi jo potrebovali za to, da bi zacelili rane, na katere pritiska njihovo vedenje in spremenili ter ojačali sebe.

Ljubezen do sebe je torej si jasno priznati, kaj me ne izpolnjuje in vložiti energijo v spreminjanje tega, se v tem procesu sprejemati in objemati, se zaščititi s postavljanjem mej in tako graditi samospoštovanje ter si vzeti čas za negovanje svojega notranjega templja ter ga z radovednostjo spoznavati in negovati, kot bi negovali edinstven in nežen cvet lotusa. Z vso skrbjo in potrpežljivostjo. Ljubezni do sebe se zato lahko »naučimo« v  kateremkoli obdobju življenja in res velja, da imamo šele po tem lahko zares radi tudi druge.

Zato, ko vam naslednjič kdo reče, da se imejte radi, vprašajte: »Kako pa ti to živiš?« S tem boste morda dobili šele kaj zares uporabnega.