Nekje sem videla objavo slikico ženske prepletene s trnjem in zraven je pisalo: Ego.

Nasproti druga slikica ženske, prepletene z vrtnicami in napis: Ljubezen do sebe.

Nisem si mogla kaj, da ne bi pisala o tem: To je oboje ego.

 

Kaj je torej ego? Naš Jaz. Tudi avtentični jaz, ki ima ljubezen do sebe, ki je pristen, kreira svoje življenje, upošteva druge itd., je še vedno osebni jaz.

Dokler se istovetimo s sabo kot z osebnostjo, se istovetimo z egom. Dokler se naslanjamo na svojo identiteto, se istovetimo z egom. Ego ni samo ranjen ego, ki ima težave morebiti z narcisizmom ali samodestruktivnostjo, morebiti nosi posledice travm, težke vzgoje itd. Ego je lahko tudi zdrav, vendar je še vedno ego.

Brez ega je v našem delu sveta zelo težko živeti, zato tudi ob duhovni rasti nekje ostaja, razlika je le v tem ali je glavni vodnik ali služabnik. Nima ga smisla »klestiti«, temveč transformirati na duhovni nivo zavedanja. Dokler na svoji poti razvoja ne pridemo do faze, ko se razruši naša identifikacija z jazom, dokler se ne začnemo zavedati, da smo duhovno bitje, do takrat je ego tisti, ki vodi.

Notranje rušenje jaza in s tem samopomembnosti se praviloma zgodi po tem, ko je naš jaz v večini zdrav jaz in smo, ne samo predelali svoje bolečine, temveč tudi več ali manj zadovoljno živeli nekaj časa. Takrat nas osebni nivo več ne izpolnjuje in začenja se preobrazba ega na duhovno raven. To je raven, kjer se več ne gre za »jaz in moje« kar ego poganja, temveč za višje stanje Enosti z Izvorom in vsem, kar je. Taka transformacija je proces, ki lahko traja leta, preden ego resnično toliko »poklekne« na kolena, da se neha igrati glavnega vodnika in presije zavedanje Enosti.

Da ego lahko popusti, rabi biti zdrav in zadovoljen. Da se to lahko zgodi, potrebujemo presegati njegove bolečine na vseh nivojih in obenem vlagati tudi v duhovne prakse in izkušnje. Razvoj naše identitete do zdravega ega in onstran njega je proces naše rasti kot bitja in je univerzalen že tisočletja. V vseh »religijah« govorijo o enakih fazah, le z drugimi besedami in se pogosto dogaja spontano, četudi o tem nič ne vemo.

 

Naš ego je torej povsem v redu– potrebuje sprejemanje, ljubezen, vrednost…da lahko spusti svojo zaverovanost vase in prepozna svojo majhnost.